JP: Kdo bo zdaj razbio vrata oz. kdo bo prebil led? Boš ti, Timi?
TLI: OK
MŽ: Itak dam prednost mlajšemu.
JP: Kakšno skejtanje lahko pričakujemo v novem Obsešen videu?
TLI: Nekej novega verjetno, nekaj, da bo na nivoju slovenskega skejtanja oziroma še kaj višje.
MŽ: Jaz upam, da bomo ekipno prikazali neko svežino, da bomo vsaj mal presenetil s celoto.
JP: Kdo vse bo nastopal v njem in Fogy, tole bo pa verjetno bolj zate vprašanje – kako bo naslov videa?
TLI: Ekipa je bazirana na šestih ljudeh, kjer je peterica skejterjev in sicer Mark Presetnik, Marko »Fogy« Žumer, Anže Lemovec, Luka Bizjak in jaz, za kamero in montažo pa skrbi Kristijan Stramič, Kiki po domače.
MŽ: Ja, taka je ekipa, ki dela skupej že leto in pol, sigurno pa upamo tudi na friends sekcijo naših tabližnjih kolegov, ki furamo skupej. Tega materiala nam še kar nekej manjka, ampak mamo še kar nekej časa. Za naslov videa je mogoče še malo prezgodej, sicer pa komplet ekipca tripa na naslov "2012", kao leto apokalipse, ko je cel svet opran s tem kvazi dejstvom o koncu sveta, ampak bi ga zapisali v drugačni obliki… Prezgodej, res.
[Timi, frontside hurricane, Barcelona, 2011; foto: Domen Dajčman]
TLI: V prihajajočem mesecu…
MŽ: Tud jaz mislim (in upam) tako.
JP: Kaj je za vaju pravi skateboarding – robotizem, vse na perfect ali flow in surfanje po hribu navzdol?
TLI: Robotizem pač ne, flow, style, hudi triki in da vse lepo zgleda povezano.
MŽ: V eni besedi - Nick Boserio (iz Alien Workshop serije Life Splicing).
JP: Ali imata poleg skejtanja v življenju še kakšno drugo strast?
TLI: Sigurno je skejtanje na prvem mestu, če že delamo to, kar delamo, dela pa se itak še veliko stvari v lajfu – šola, punca, frendi…
MŽ: Muzika, koncerti, to dvoje že od zmeri. Sej maš v življenju 100 in eno stvar, je treba tud kdaj kak dnar zaslužit, tudi šiht je strast, hehe.
[Fogy, frontside rock and roll, Barcelona, 2011; foto: Domen Dajčman]
JP: Kaj štejeta za največji dosežek v vajini skejt karieri?
TLI: Rezultati s kontestov in prihajajoči videopart pa tudi to mi je dosežek, da se ob tem kar delam, res ful zabavam. Konec koncev sem s pomočjo skejta videl res že ful velik del sveta, ko ga drugače verjetno sploh ne bi.
MŽ: To, da sem od prvega stika s skejtom, ki je bil še pred začetkom 90-ih let, še vedno aktiven na tem področju, kljub vsem poškodbam. Več kot 20 let že, človek. To mi je res dosežek.
JP: Povejta svoj najljubši slovenski skejt spot, in v tujini tudi, ampak osredotočita se na Slovenijo.
TLI: V Sloveniji, MACBA v Barceloni, hehe. Ma meni Slovenija ni ravno najljubša država za skejtat. Rajši skejtam v tujini, ampak, če že morem izpostavit nek plac, bom rekel Cankar, pa tudi skejtpark za Pop TV-jem konec koncev, glede na to, da se tam največ zadržujemo. Težko mi je izpostavit res samo en plac, ker se še kar veliko hodi naokoli.
MŽ: Tud jaz Cankar. Kot srednješolec sem tam zabil največ časa, v bistvu nekih 5-6 let vsak dan po 5, 6 ur dnevno. Tega je pač treba izpostavit, ampak glede na dejstvo, da povezuješ skejtanje s prijateljevanjem in druženjem, nam (no, vsaj meni) velikokrat zadošča že 5 kvadratnih metrov suhega fleta pa sem vesel. Ko gre pa za filming, mi je pa itak kul vedno bit nekje drugje. Tujina pa kar Fondo v Barceloni.
JP: Povejta svoj najljubši slovenski skejt part!
TLI: Veš da nevem… Pomislit morem... Pomoje kar Tomzijev iz To ni hec.
MŽ: Igor Kragelj v Damage, ko fura na Pearl Jam in pa Uroš Kovač v svojem Suicide Ride projektu pa čeprav sem v štartu pri tej celoti pogrešal vsaj kakšen flip trik. Tadva, evo.
[Timi, flatground 360 flip, Zagreb, 2011; foto: Domen Dajčman]
JP: Kako sta spremenila pogled na skateboarding od vajinih začetkov pa do danes?
MŽ: Ko sem začel skejtat, je okrog mene skejtalo 5 ljudi, starejših od mene, ko si jih niti upal nisem ogovorit. Kakšen facebook, dej nehej… Je šlo od štarta, od hobija, ko smo vsi mulci skupaj imeli 1 skejt revijo in 2 videokaseti, pa do danes, kar krepko naprej, ko mi je stvar postala več kot samo hobi in kvalitetno zabijanje prostega časa… konec koncev je področje skejtbordinga moj šiht. V vseh pogledih uživam v tem.
TLI: V začetku, tako kot je Fogy že povedal, je bil skejtanje itak en sam hobi. Sem štartal skejtat pri 12-ih letih, kar je po eni strani še kar zgodej, spet po drugi pa niti ni. Hobi je postal bolj kot šport, ko sem začel veliko naokrog hodit po kontestih in nasploh furat vsak dan. Postal je del življenja, del normalnega vsakdana.
JP: Kdo bo v prihajajočem videu povedal oz. pokazal največ in čigav del videa bi vidva poudarila? Mislim do tega trenutka in do količine posnetkov, ki ste jih do danes dobili?
TLI: Vsak ima svoje trike, svoj stil, pri vseh mi je noro kul, kar zaenkrat imamo in se mi zdi, da smo kar vsi zmagovalci zaenkrat.
MŽ: Po trikih bi izpostavil Timija, sicer pa upam, da vsi naredimo nek svoj maksimum, upam pa na to, da Lejmr [Anže Lemovec] pokaže iz kakšnega testa je. Brez dvoma pa je montaža ena bistvenih stvari v videu, ki pritegne človeka, da uživa v teh minutah.
JP: Kakšna pa bo glasba v videu?
TLI: Drugačna kot v To ni hec.
MŽ: Ja, ne bo glih isto.
JP: Kaj je Bašelj?
TLI: Ask Luka Bizjak...
MŽ: Misliš prašat Kdo je Bašelj? To je Tomo, dela na Fužinah, na SiMobilu…
JP: Ko greste snemat, ali imate kakšne rituale oz. priprave?
TLI: Preden grem v trik, se probam psihično skoncentrirat, da ne grem skočit na štango ali čez štenge čisto brez glave. Probavam ne razmišljat o drugih stvareh.
MŽ: Fino mi je, če grem na plac, ki ga poznam, da imam mogoče že kakšen trik v planu. Sicer mi je pa čist okej, če samo s pravo nogo ustanem zjutraj in da je vreme ugodno. Takrat se lahko razvije marsikaj. Če je pa vreme v kurcu, se znam zbudit ves zoprn in bom cel dan kot ožeta cunja in ne bo od mene nič.
JP: Kje ste že snemali?
TLI: Snemali smo praktično po celi Hrvaški in celi Sloveniji, 2x smo bili za ta projekt skupaj v Barceloni…
MŽ: Italija (Mestre, Monfalcone), Nizozemska (Amsterdam, Rotterdam), Nemčija (Frankfurt, Berlin), Češka (Praga), Avstrija (Dunaj), sigurno sva še kej pozabila naštet.
JP: Kam pa imate še namen it?
TLI: Nameravamo oziroma bolj predloge in želje smo imeli, da bi šli gor na sever... ali pa na jug, nikoli se ne ve pa kam bomo dejansko še šli.
MŽ: Je kar veliko odvisno od sponzorske (finančne) pomoči pa tudi od časa, itak so obvezne šole, faksi in službe.
JP: Kam pa bi najrajši šla oziroma šli še pogledat?
MŽ: Copenhagen…Sigurno imamo želje it še kam, kjer še nismo bili. Zanimiva destinacija bi bila Skandinavija, sicer pa smo Berlinu še dolžni in on nam.
TLI: Z jezika si mi snel Copenhagen zdej... pa Kitajska bi bila lahko čist nora.
JP: Dejmo še za finiš tole - vsak današnji mulo se sprašuje, kako dobiti sponzorja. Kako ga lahko dobi pri nas in kako lahko prodre v tujino?
TLI: Jaz sem ga recimo dobil tako, da sem se skušal čimvečkrat pojaviti na kontestih, tam sodelovat in dosežt kakšen rezultat, sprva v mlajši kategoriji, nato tudi pri starejših. S časom sem se vključil tako v Obsešnovo ekipo. Podobna stvar pa je tudi s tujino, moreš it in probat in dosežt kakšen viden rezultat, tam nekje okrog 20. mesta je že kar sick, ker je pač nivo zunaj res visok. Plus videoparti, tega ne gre izpustit.
MŽ: Jaz sploh ne bom šel tako dolgo nazaj, v čas, ko sem sam dobil prva sponzorstva, ker je bilo to takrat občutno lažje. Očitno sem kazal nek nivo, zanimivost. Sem pri 17-ih letih izgledal kot povprečen 12-letnik sedaj. Vztrajen sem bil, kurc. Slušalke v ušesa in furat vsakdan, probat kaj novega. Kako pa danes do sponzorstva, nevem, niti svetoval ne bi nikomur nič. Gre lahko stvar čisto narobe in pride do razočaranj, lahko pa bi vam kaj več o tem povedal mali Tim Turšič, rojen leta 1999, ki preseneča z dneva v dan...
Ni komentarjev:
Objavite komentar