MF: Govorice so povedale, da naj bi bil prvotni plan tole reč izpeljat v obliki foto razstave v Obsešnu na Gregorčičevi (Ljubljana)…
UC: Bil je plan, ja, ampak ni šlo. Se je z Mihatom [Glavič] nabralo toliko materiala, z ostalo skejtersko ekipo pa tako malo.
MG: Res bi izpadlo egocentrično, če bi bila vsaka druga fotka moja.
MF: Je ful lažje dobit foto/video material, če si biciklar kot skejter?
MG: Je lažje, ja, več spotov lahko pofuraš, večja kolesa imaš, furaš po slabem asfaltu, po travi, luknjah, tlakovcih pa tudi po mokrem se načeloma da. Je pa težje s tega vidika, da pač na skejtu lažje padeš oz. kontroliraš padec. Skejt brcneš stran, pri biciklu si pa v kurcu. Full commitment, ko greš, moraš odfurat suvereno, lahko pa prej probaš peš skočit.
MF: Od kje je prišla ideja, da skupej ustvarita tale celoten projekt?
UC: Enostavna reč, imela sva čas in željo, da greva nekam snemat in slikat. Pri skejterjih je težje, rabiš imeti večjo ekipo, kjer drug drugega spodbuja in se je tako težje uskladit, tukej sva bila samo dva in je padla ideja, da greva en dan na morje. V enem dnevu sva šutnila od 4 do 5 slik, šla sva pa na primorsko dvakrat sredi tedna. V bistvu je vse skupaj od štarta do zdej, do zaključka »projekta« trajalo 2 tedna. Zjutrej vstat, na pot, na pumpi kupit kafe, sendvič pa vodo in na cilju Miha fura od 11 zjutraj do 4 popoldne, sva dala pa čez Novigrad, Bernardin, Umag, Koper in Izolo.
MG: 2 tripa za vse tele slike praktično. No sej, v videomontaži (spodaj) je še par posnetkov iz Ljubljane, sicer pa na morje, sej veš kako je, ko po 2-3 tednih končno vidiš sonce, ko greš iz megle. Od Postojne dalje vse v soncu. Pod nulo v Ljubljani, tam pa gladko od +12 celzija na gor. Te nabije z energijo in greš še malo po spotih, ki niso še čisto pofurani. Res noro, sicer pa ja, vsega skupej 2 tedna.
UC: V bistvu je bil celotni štart tak, da smo bili na obali s Kraglom [Igor Kragelj], Skrbo [Tadej Skrbiš] in ostalimi in sem težil okrog nekega spota, ko sem ga opazil na poti, ko sem šel z mamo na morje. Želja je bila, da ga pogledamo in ni bil skejtabilen, za bike je bil pa fajn. Pa za fotko, mega fotogeničen spot. In je zdej pač to ratalo, da je Miha pofural in jaz poslikal.
MF: Kakšna oprema se uporablja? Sprašujem za foto in video, ne za bicikl. Sori Miha, hehe.
UC: Za fotkat uporabljam Nikon D3, za video pa smo pri Pisarni (http://pisarna-production.com/) kupili še Canon 7D. Se je pa tudi Canon 5D uporabljal.
MF: Kako pa ti/vama uspe shendlat vse, če en človek izvaja trike, ti pa bi to posnel in še pofotkal?
MG: Grem pač večkrat, da se 2x posname in 2x pofotka. Trik mora bit za video odfuran perfektno, medtem, ko za sliko ni tako. Če trik ni odpeljan pa je slika super huda, že sam pri sebi nimaš neke kredibilnosti, stvar ni veljavna. In če prej rata top fotka, je treba tudi sfurat. In kar je v tem intervjuju, je vse sfurano.
MF: Torej je govora o koliko slikah?
UC: Vsega skupaj se mi zdi, da je 10 slik za to reč, pa zraven je še malo manj kot dvominutni edit, za tega je pa poskrbel Tomzi [Tomaž Šantl]. Vse, kar je posneto v Ljubljani, je posnel on.
MF: Ne morem brez tega vprašanja. Kako vidva gledata na prehod iz SD formata v HD, na snemanje na fotoaparate, mega hude ostrine etc?
MG: Zakon vprašanje! Dej Urban, ti začni.
UC: Po eni strani me je prehod ful motil, spet po drugi mi je pa čist noro. Motil me je ravno sharpness, pa globina tudi. Stvar že čisto preveč realna izgleda, ko pa se navadiš, si pa notr v tem. Padeš dejansko notri na lokacijo samo, filing dobiš, kolk je kakšne distance za skočit, višine. Več je long distance shotov, kul je, ni kej rečt.
MG: Meni je bil nor VX [Sony VX1000 in VX2000], če lahko tako rečem. Je imel čisto specifično crispy sliko. Ko vidim to, se spomnem vseh Kalifornijskih videov izpred 10, 15 let in mi je noro. Še vinjeta od fisheye-a mi je čist kul. Ampak v HD tehnologiji zdej pa vidiš polno neke svežine, cel kup nekih blurov in mega ostrin je. Plus to, da imaš na dosegu cel kup plug-inov, ki ti pomagajo do odličnih rezultatov pri montaži. Kar zadeva snemanja, je pa ratalo precej težje, predvsem kar zadeva snemanja s fotoaparati. Predvsem snemanje linij, takrat je še vedno kamera bolj zaželjena. Je pa s to novo HD tehnologijo je stvar postala dostopna za širšo množico ljudi, fotoaparati, ki snemajo na disk in slikajo tudi, so že na dosegu od 500, oziroma 600€ dalje. Pred leti si uporabljal en stativ, sedaj ima praktično vsak snemalec že dolly, crane, etc.
MG: Imaš in skejt in BMX in rolerje. Za moj okus izgledajo posnetki, snemani z rolerji najboljši, ker furajo najbolj naraven položaj, noge naravnost, pri skejtu so noge postavljene pod nekim kotom. Sicer pa gre s kamero in biciklom, večji problem je s fotoaparati. Ampak obstajajo razni handli in gripi za prijet. Ful uporabne reči, jih je že cel kup DIY. Problem pri snemanju linij s fotoaparati pa zna bit problem zaradi fokusa. No ja, se pa večino časa za linije itak fisheye objektiv uporablja in ni problemov.
MG: Moram rečt, da je skejterska scena res ful bolj razvita, sploh kar se tiče weba, da se da pogledat dnevna poročila, novice in nove montaže. Ubistvu obstaja neka stvar, reče se ji Mellon BMX (www.mellonbmx.com) . Naredil jo je Slovenec pa ni pisana v slovenskem jeziku, niti deluje ne kot neki forum. Prihajajo gor internacionalne novice, ni pa gor slovenskih novic. Imaš pa cel kup blogov lokalnih skupin in rajderjev, ki delajo dokaj samostojno in se trudijo po svojih najboljših močeh. Treba je omenit še Shajba (www.shajbaco.com) in Evolution blog (www.evolutionbmxteam.blogspot.com) , brez dvoma pa gre največ informacij vseh vrst preko facebooka.
MF: Facebook, ja, se strinjam. In ti, Urban? Ga imaš?
UC: Ne, ne več, enostavno sem ga skenslal. Ne trpim več tega. Sem čisto zadovoljen, da ga že več kot 1 leto ne uporabljam, niti ga ne pogrešam. Ni mi bilo kul se gledat gor z nekimi ekipnimi pijanimi slikami, za katere niti sam neveš od kje so, kdo je slikal, in podobno. Problem je bil tudi ta, da sem pogledal cel facebook, cele dneve visel gor, ker pač izredno rad gledam fotografije in zabijal čas na tak dost beden način.
MF: Da še malo pri tebi ostanem. Kot DJ, si ti naredil glasbo za tafrišen edit, katerega smo že opevali prej?
UC: Ne, tokrat pa nisem, samo fotografija in snemanje.
MG: Muziko je naredil nek švedski DJ in od njega dobili dovoljenje (t.i. avtorske pravice), je pa hecna muzika, škoda, da je nimam zdejle s sabo.
MF: Urban, s čim se ti zdi, da bi lahko navdušil bodoče fotografe in jim mogoče kakšno stvar svetoval, če sploh kaj? Kakšno opremo naj si kupijo?
UC: Jaz ne bi nikogar nagovarjal k fotografiji, naj človek rajš fura z ekipo. To imaš, imaš to že v sebi, je čisto stvar posameznika. Vem za cel kup ljudi, ki so fotkali skejtanje in se jim je to zdela faza in to ni več to. Moraš bit motiviran, da delaš, kar te zanima. Pa ne govorim samo o slikanju ekstremnega športa, moraš raziskovat vsa področja in vse terene. O tem, kakšno opremo naj si človek kupi, ti ne znam kaj posebno povedat, ker sem sam vedno gledal na to, da sem si kupil za toliko denarja, kolikor sem ga tisti moment premogel. Sem en tistih, ki me tehnika ne zanima tako zelo, rajši se osredotočim na motiv, vsebino in izraznost fotk, kot na to, kako so te narejene. Tudi pri dodelavi grem na minimum z uporabo PhotoShopa. Včasih pri slikanju zanalašč preveč osvetlim, da stvar sam ročno popravim, nikoli pa ne pretiravam. Če gre za fotko, popravim kontraste, barve, svetlost, več pa ne. Da bi pa kaj montiral, to pa ne, sploh ko gre za akcijske slike. Če pa gre za reklame in dizajn, to pa, takrat pa mora biti vse načečkano, ampak to je druga scena…
MF: Imaš kakšen svoj webpage oz. karkoli, da te ljudje lahko najdejo in vidijo še kakšne tvoje slike, tvoja dela?
UC: Ma ja, delam na tem, se premišljuje in neke ideje so že. Ne bi si dal delat osebni web page, bo pa neka stvar povezana z dizajni, webzine varianta. Bolj se vidim v multimedijski produkciji z ekipo, kjer se dela ekipno in se dela več reči. To se dela. Kje pa me ljudje lahko najdejo… hm… pizdarija. Ask a friend, find me. Trenutno sem neviden, sem pa en izmed ljudi, ki dela tudi za Pisarna production.
MF: In ko fotkaš kakšen hud manever, je tudi na fotografu velik pritisk. Gre človek včasih skočit določen trik samo enkrat. Kaj narediš oz. kako se lotiš fotkanja takšnega trika, da bi ga probal ne zajebat? Sekvenca in potem izbereš pravi frame ven?
UC: Takrat naštimam, da mi pritiska sekvenco ampak imam naštimano na single frame sliko in ko se ta slika sproži, se dalje streljajo sekvence. Če pa je sekvenc dosti in da jih je že kaj od prej, lahko gladko sestaviš celoten potek trika od prve pa do zadnje fotke. Fotič (Nikon D3) mi strelja 12 slik na sekundo. Ampak to je že čist preveč, jih pač režeš ven oz. brišeš, je pa spet odvisno od trika in koliko speeda ima rajder. Včasih sem delal sekvence z analognimi fotiči, tudi tisto je imelo svoj čar, ko je streljalo okrog 6 slik na sekundo.
MF: Kaj pa rajši slikaš, skejtanje ali BMX-anje ali mogoče čist nekej tretjega?
UC: Najbolj sem si želel fotkat snowboarding, tudi sam sem bil veliko na snegu, s časom pa sem začel fotkat z Alijem in Tomzijem. Še midva, Fogy, sva šla endan, in je ratalo cel kup slik. Se mi zdi, da premalo kličem ljudi naokrog. Lahko bi se malo zgledoval po Jakatu [Babnik], ki je bil svojemu delu takrat res ful predan in je pokrival praktično celo Slovenijo s fotkanjem. Težko pa rečem kaj mi je najboljše slikat, vsi ekstremni športi so mi enostavno zakon. Predvsem street. Skejt mi že tko ali drugače dogaja. Sem še sam skejtal, si nogo na hard zlomil in fasal železje, ampak odprem pa friends sekcijo v videu Penzija, hehe. Legendarni posnetki, ki so nastali po zlomu. Sej bom nazaj, samo zdej malo kolen zajebava, bom pa sigurno še kej skakal po fletu, to mi je res fajn. Sem se pa zdej te dneve pač najbolj osredotočil na fotografiranje Mihata in njegovih bajkerskih podvigov.
[Urban Cerjak AKA DJ Čaj v Barceloni]
MG: Ja, nek ritual pa sva res mela in sicer z žogo za ragbi. Na vsakem spotu sva imela vsak en met čez parking. En vrže in drugi ujame in obratno. Cel kup hecov je na turnejah, da si dogajanja vzameš na izi. Kaj ti misliš, Urban? Meni je velikokrat prav bed, ko trik ne pade dovolj hitro in gledam človeka s kamero in fotičem, ko čaka…
UC: Ja, zame je na izi, ko se usedem in čakam, da pritisnem gumb, da rata slika, hehe. Vidiš, tega pa jaz nisem nikoli štekal, da vam je bed, ko trik ne pade. Bo al pa ne bo, konec koncev si ti na spotu, da furaš in jaz da slikam oz. posnamem, zabavamo se pa vsi.
MF: Pa te nikoli ni strah, da bi šlo ob napačnem gibu akterja kaj narobe, da ti, kaj pa vem, recimo fukne bicikl na glavo oziroma, da bi se kdo poškodoval? Sploh takrat, ko sta samo 2 na terenu…
UC: Ja no itak me skrbi, kolko me skrbi ti pa nikoli ne bom povedal, hehe. Da se zlomiš, kaj nej nardim? Tulim »HELP, HELP« naokoli in te na koncu na bicikl naložim… Nazadnje v Bernardinu recimo, ko je Miha z walla skakal čez mene. Takrat bi lahko ob napačnem gibu kaj šlo na mene. Mi je pa res creepy blo fotkanje/snemanje prav vsakega rejla, ki se ga je Miha lotil zdej, ker tega pač sam ne bi šel nikol probal. V Barceloni mi je bilo hard, ko se je po treh sfuranih rejlih, razbil ko bedak, ampak je bilo treba nazaj ga odfurat. Noro.
MF: Od vajudveh bi rad še 2 simple odgovora – Miha, zakaj BMX in ti Urban, zakaj fotografija? Obstajajo neke zanimive govorice o tem, kako si sploh začel s fotkanjem (fotoaparat pod klopco)?
UC: Ah kje, ta stvar se je zgodila 5-6 let po tem, ko sem že slikal in si doma v kleti zgradil temnico. Je pa res, da je kolegica našla pod klopco v Pragi našla fotoaparat in me v Ljubljani vprašala, če bi imel en fotoaparat še. In to se je vleklo en čas in mi ga je po dežju prinesla v K4 na žur. Bil pa je nor fotič, Canon EOS 20, s hudo lečo in spominsko kartico. Sem ga po triletni uporabi gladko prodal za jurja in pol eurov, hehe. Sem pa jasno prej fotkal z analognimi fotoaparati in se vedno najde nekdo, ki v kleti najde kakšen star fotoaparat. Te naprave so še vedno nore. Moram pa rečt, da sem res vesel, da sem se odločil za ta poklic in da so mi starši to omogočli.
MG: V Slovenj Gradcu je bilo kar veliko legend na področju skejtanja – Vučko, Konan, Jure Murko, Marko Kovač, Kralj, Nace Zavrl pa Skrba iz Dravograda, ampak me skejtanje ni nikoli ful pritegnilo, BMX me je že v štartu bolj zanimal, ker se mi je zdelj kao bolj vratolomen šport. Našparal sem za prvi bajk in se je začelo.
UC: Pa backflipa si hotel vedno sfurat, kar povej to.
MG: Ja, to pa res, to sem si pa želel skorej od samega štarta. In je prišel dan, ko so direkt pred mojo bajto asfaltirali tla in je bilo cel kup frišne zemlje. Poletje, sredi dneva, 35 stopinj in sem šel zgradit kicker. Kopal zemljo ko norc in je ratal kicker, ful velik. Poklical sem Urbana, Dejčija in Tomzija, če pridejo, da bi res to rad sfural in se bojim, da bodo kicker podrli. In res naslednji dan ta pomarančni kombi pride, ekipa ven, v meni pa stavek "Ojej, no, torej bo dans se res treba backflipa vržt..." In je ratalo in to v prvem poskusu. To mi je bila res ena večjih želj, zakon filing mi je bil. So me pa vedno bolj zanimale street linije in rejli, ker predstavljajo izziv. Sicer pa veš kako je, ko si nekej res želiš. Si jemljem celotno stvar, celoten šport popolnoma entuzijastično in takrat ko furam, odmislim vse kar se giblje okrog mene. Vem pa, da je celga hudiča novih rajderjev, tudi pri nas, so se pogoji krepko izboljšali. Več je parkov, foampiti so lažje dosegljivi kot nekoč, skratka zadeva napreduje in dobrih rajderjev je vse več in več, kar je super za celotno BMX sceno, da je ta večja in bolj reprezentativna.
[Miha Glavič in njegova 2 tedna akcije v letu 2011]
Ni komentarjev:
Objavite komentar