INTERVJU: Luka Pratneker

Luka Pratneker, za domače Luggy, je brez dvoma največji slovenski skejterski popotnik, ki je na sceni že vrsto let. Pred parimi leti je o njegovih podvigih tekla tudi debata v tiskani reviji Pendrek, tokrat pa je čas še za eno masovno debato o tem, onem in še marsičem. Direktno iz Paname so na naš e-mail naslov prileteli tile odgovori na 10 vprašanj, katere si preberite v naslednjih vrsticah - prijetno branje!

[Noseslide, Bogota (Colombija), 2009; foto: Maja Bačnik]

1    MF: Se spomniš svojih začetkov in prvih obiskov kateregakoli skejt parka? Ako se, kje in kdaj je bilo to?

LP: Nikoli ne bom pozabil tega. Malo pred novim letom, mislim, da leta '90, ko sem zvečer pričakal starše, ki so prišli iz shopinga v Trstu in mi prinesli mojega prvega 50 DEM Tajwanćka. Tak fluorescentno rumen je bil, še vedno imam v glavi sliko. Bil je večer, starša sta avto zaparkirala v garažo in smo začel iz prtljažnika tovorit kavbojke, kavo in ostalo fasungo, na dnu pa je bil moj Tajwanćek. Takoj sm ga vzel ven in se malo zapeljal po garaži. To je bilo to - bil sem instantly hooked.
Tajwanćek je kmalu odedlal svoje in čez eno leto sem kupil nek Pro 90 deck, ki sem ga fural cca eno leto in v 6-em razredu osnovne šole, sem šparal novce in kupil brand new deck: Danny Way - Blind - moj prvi pro deck. Kupil sem ga Jazbinška [Marko], k jih je tiste čase švercal iz Minhna in jih preprodajal naprej. V času OŠ (90-93) smo fural ramp, ki smo ga zgradil pr sosedu.... Ta ramp je bil kasneje, v zmanjšani obliki, postavljen v neki zapuščeni štali (93-94). Street smo furali največ za Vnanjegoriško štacuno, ki je ponujala relativno dobre opcije za skejtat, glede na to, da smo na periferiji. Tu sem tudi odpeljal svoj prvi kickflip. Ful dolgo sem ga drkal. Prav spomnim se dneva, bil je prijeten jesenski dan, bilo je kar toplo, najbrž je bil jugo v zraku… No, tisti dan sem šel v Obsešen na Trubarjevo, ko je bil ta še majhen »hole in a wall« in si kupil nov deck New Deal - John Montessi, everslick deck. Ko sem ga šel zvečer prvič furat, sem imel tak power, da adijo. Takoj je padel prvi kickflip in prvi fakie 360 shuv-it v svojem življenju, prej pa ju nikakor nisem mogel odfurat. To so bili drugi časi. Sem probaval heelflip, pa sploh nisem vedel kako se mu reče. Niti videl ga nisem nikoli v videu, videl pa sem kickflipa in si rekel, da mogoče, če bi brcnil v stran, da bi se to dalo pristat.
Skate park sem mislim da prvič videl in fural nekje v 7. ali 8. razredu osnovne šole. Bil je nek show v Tivoliju (Ljubljana), mislim, da se je shop imenoval Funbox…

MF: Katera doba skejtanja se ti najbolj dopade (iz videov ali revij) in katera osebno v tvoji karieri? Kdaj si v skejtanju najbolj užival in kdaj se ti zdi, da je bila na naših tleh scena najboljša?

LP: Težko se odločim za eno obdobje. Vsako obdobje ima pluse in minuse, je bilo pa med leti 90 in 95 res dobro. Same nove stvari, največ napredovanja, začel sem hodit skejtat pred Cankarja, skateboarding je deloval še bolj kot neuporniška dejavnost. Med 95 in 00 se mi zdi, da sem kar najboljš fural, če se primerjam s pro videi tistega časa, ko se je skejtanje končno rešilo duhov preteklist iz obdobja big pants-small wheels. 00-08 sem imel obdobje stagnacije, zavedanja se realnosti, da se staraš, prvi pomisleki koliko časa bom lahko še skejtal, folk nehuje skejtat, jaz pa trmast kot sem »no fuckin` way«, da neham… Skateboarding se je v tem času brutalno profesionaliziral in nažalost prekomerno komercializiral. Ima to svoje pozitivne učinke, itak, predvsem skate parki so ta velik plus… 08-neskončnost, ta doba, v kateri sem/smo sedaj, mi ni več bedno priti pred Cankarja, kjer so vsi tako mlajši od mene, ker sedaj pa sem že čez to t.i. »krizo srednjih let«. Zdaj sem lahko fotr, vsaj strogo tehnično (po letih)… ugotovim, da gre življenje hitreje kot bi hotel, vsaka poškodba se celi dlje, težje je drkat nove trike, ampak obenem ti pa vsak dober sešen, vsak nov trik pomeni ogromno, ker točno veš, da enkrat čez 10-20-30 let pa res ne bom mogel več tako in toliko skejtat. Popularnost skejtanja leze v višave (kdaj pride kakšna kriza, da skejtanje ne bo več tako IN?), pojavljajo se ideje o skejtanju na olimpijadi (kurbe od olimpijskega komiteja hočejo služit dnar na skateboardingu) – fuj in fej. Kot je nekoč rekel Mike Vallely: »Ko bo skejtanje na olimpijskih igrah, bo to najbolj črn dan v zgodovini skejtanja«

[boardslide; Santiago De Chile (Chile), 2008; foto: Maja Bačnik]

MF: Opiši svoj »trojček« v enem dnevu, da malo motiviraš leno mladino.

LP: Hah, hat-trick day, 9 januar 2010, epski dan. Zjutraj pičim v Medulin, čez sneg, dež in mraz se prebijem na 10 stopinj – sonce, hip v ledeno vodo, dober vodnoklančinarski sešen, par hudih valov, dobre razmere. Hitro domov, na vas, kjer je že narejen mini snow parkec. Pofuram nekaj slajdov in grindov na snežni dili, za zaključek pa še najboljši šport med deskarskimi športi, še dober rolkarski miniramp sešen – vse v obdobju cca 9-ih ur. Vse posneto, zaenkrat še nič zmontirano. Epsko.

MF: Kako pa izgleda tvoj vsakdan zdaj, ko si skoraj že oženjen, imaš svoje stanovanje, redno službo, etc….ampak mislim takšen dan, ko ostane še kaj časa za dilcanje.

LP: Vsakdan je tak, ko kuća posao, samo da je kuća posao skateboarding, kuća posao skateboarding… no ja, vmes pa še raznorazna dobra dela. Saj veš da verjamem v karmo & that shit, hehe

MF: Vsi zdaj že vemo, da na polno potuješ. V tiskanem Pendreku smo videli par slik, tudi tokrat jih je nekaj in končno (ampak res končno) od tebe tudi video - na kratko ga opiši - kje vse je bilo to snemano in kdaj in kdaj lahko pričakujemo še kaj svežega video materiala?

LP: Ta videoklip je v bistvu prikolica (trailer) celotnega filma iz potovanja po Južni Ameriki (Čile, Bolivija, Peru, Ekvador, Kolumbija,…). Saj sem ga že na poti na hitro skupaj zmetal, vsebuje pa footage iz prvih dveh držav - Čile in Bolivija. Bo tudi celota… nekoč.

http://vimeo.com/2761754

MF: Zbiraš svoje decke, ki si jih povozil skozi leta. Slika pove več kot 1000 besed, pravijo. Dodaš še ti kakšno besedo tej sliki?

LP: Recimo 5-6 let nazaj (nevem zakaj že ne prej) sem resno začel zbirat svoje stare, pofurane decke, nekaj random deckov sem imel že od prej. Vse skupaj sem zdaj na številki 52, v času pisanja tega intervjuja je verjetno že nekje na 60, hehe. To je nekako slaba polovica vseh deckov, ki sem jih povozil v svojem lajfu. Enkrat v prihodnosti jih bom, ko bom imel prostor za to, vse obesil na steno, tako, da bo potem to ratala nekakšna wannabe art inštalacija. Je pa lušno gledat nazaj stare decke in se spominjat s katerim sem kter trik prvič odfural, tega sem kupil v Maleziji, ta je iz Bolivije s custom poslikavo od Maje, ipd....

[Kolekcija deckov; foto: Luka Pratneker]

MF: Od kje ti vsa motivacija, da si pri teh letih še vedno takole aktiven?

LP: Rojen sem še globoko v času Juge, leta 1978. Kar zadeva motivacije, ne vem, od vedno sem že pri vseh stvareh ful vztrajen. Malo stvari si izberem, ampak tiste, ki si jih, pa jih drgnem do nezavesti. V bistvu, če tako pomislim, mi je ravno to cool, da moraš trik milijontavžentkrat probat, da ti uspe, da ga naštudiraš. Tudi to je v redu, da kdaj trik, ki ga sicer zelo obvladaš, ne uspe, to da še dodaten zagon za skejtat. In kdaj prav sede ko fajn padeš po tleh (brez poškodb - sam odrgnine), se malo adrenalina sprosti, imaš potem bolj power furat. Redke so stvari na svetu, ki ti ponujajo tist filing, a veš, ko probavaš in probavaš en trik, ne gre pa ne gre, na koncu pa rata in tisti občutek uspeha »pa sem ga naredu« - zmaga. Recimo catch je pa tudi to, da sem poklicno človek, ki cele dneve sedi za kompjutrom, tako da moram imeti eno rekreacijo - zdej kaj, a nej tenis al pa golf igram al kaj? Hehe

MF: Kako gledaš na new-age skejtanje in skejterje, ko je v celoto vključeno malo morje nepotrebnega fashiona, slabe glasbe, komercialnih TV nastopov skejt zvezd in prehoda iz videokaset ter DVD-jev na online video parte?

LP: Na kratko - "it's a tradeoff". Spet so + in – zadeve. Včasih, ko smo mi začenjali vozit, so bili skejterji uporniki, danes pa imajo status športnikov. Pozitivne stvari so skejt parki, veliko jih je, ogromno je napredka… Videokasete, uf, to je bil tak romantičen-drugačen čas, ko je dejansko en nov video pomenil vse, danes je poplava tega, ampak prav je, da je bilo takrat tako in prav se mi zdi, da je zdej tako kot je z web kliki in tako naprej. Saj smo v 21. stoletju, mi pa prekomerna komercializacija skateboardinga ne diši. Je pa tako, kot sem nekoč v nekem članku u skejtanju že napisal: »Skateboarding se je rodil na ulici in tam bo tudi ostal!«

MF: Brez tega ne grem čez intervju: best video in naj rajder vseh časov zate in kater skejter se ti zdi, da med poplavo tanovih mulcev, izstopa?

 Powell Peralta (Ban This in The Search for Animal Chin) od tastarejših, Blind (Video Days) od teh iz »vmesne dobe«, ko so se vozile prevelike hlače in premala kolesca, od novejših pa recimo Almost Round 3 (Chris Haslam!), Toy Machine (Jump Off a Building)… Od rajderjev brez dvoma izpostavim Rodneya Mullena -  HC tehničar in inovator, izumitelj trikov in pa Mike Vallely – vedno HC in še vedno na polno fura – glej kaj je delal na Tampa 2012 pro contestu! Od novejše generacije Nyjah Huston, Ryan Sheckler in Chaz Ortiz… še bolj od vseh naštetih pa sta mi legende Og De Souza in Jon Comer (prvi ima deforimirane noge, drugi ene noge sploh nima). Čeprav takrat, ko gledam kakšne webcast conteste, pa najbolj navijam za Brazilce, Kolumbijce (te itak, ker sem tam že bil, hehe) in ostane ne-Američane, skratka underdog skejterje/države.

MF: Sva kar pri koncu. Še malo o domači sceni – je kakšen rajder pri nas, ki ga lahko izpostaviš in zakaj ravno on?

LP: Timi [Lampe Ignjić] mi prvi pride na misel, čeprav nočem drugim delat krivice. Je pa tako, kot sm nekje bral o projih - zdaj ni dovolj, da si samo dober skejter oz. trikmašina in tud sam enako ocenjujem random skejterja/človeka – gledam kot celoto, image, stil, obnašanje, da človek ni nadut in da misli, da je kaj več od ostalih, da ima malo spoštovanja do nas starcev na dilah, hehe. Skejtanje je samo del človeka, okej, je velik del človeka, ampak to itak samo za nas – za skejterje.